CCJE(2012)4
Pariz, 13. november 2012
POSVETOVALNI SVET EVROPSKIH SODNIKOV
(CCJE)
|
MNENJE (2012) ŠT. 15 POSVETOVALNEGA SVETA EVROPSKIH SODNIKOV O SPECIALIZACIJI SODNIKOV Sprejeto na 13. plenarnem zasedanju CCJE (Pariz, 5. in 6. novembra 2012) |
Uvod
Uvod
1. V skladu s pristojnostmi in nalogami, ki jih je Odbor ministrov dal Posvetovalnemu svetu evropskih sodnikov, se je ta odločil, da v letu 2012 pripravi mnenje o specializaciji sodnikov.
2. Mnenje je bilo pripravljeno na podlagi prejšnjih mnenj Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov, Magne Carte sodnikov, odgovorov držav članic na vprašalnik o specializaciji sodnikov, ki ga je pripravil Posvetovalni svet evropskih sodnikov, in predhodnega poročila Marie Giuliane Civinini (Italija), strokovnjakinje Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov.
3. Posvetovalni svet evropskih sodnikov se je pri pripravi mnenja oprl tudi na pravni red Sveta Evrope, predvsem na Evropsko listino o zakonski ureditvi položaja sodnikov, Priporočilo R (2010) 12 Odbora ministrov državam članicam glede sodnikov: neodvisnost, učinkovitost in pristojnosti in Poročilo Evropske komisije za učinkovitost pravosodja o evropskih sodnih sistemih (izdaja 2010).[1]
4. Odgovori držav članic na vprašalnik in poročilo strokovnjakinje kažejo, da so specializirani sodniki oziroma specializirana sodišča v državah članicah pogosti. Specializacija je stvarnost, pojavlja se v zelo različnih oblikah, ali kot specializirani senat v okviru obstoječih sodišča ali kot specializirano sodišče. Ta usmeritev je razširjena po vsej Evropi.[2]
5. V tem mnenju pomeni "specializirani sodnik" sodnika, ki se ukvarja samo z nekaterimi pravnimi področji (na primer kazensko pravo, davčno pravo, družinsko pravo, gospodarsko in finančno pravo, pravo intelektualne lastnine, konkurenčno pravo) ali obravnava zadeve v zvezi s posameznimi dejanskimi stanji na posebnih področjih (na primer v zvezi s socialnim, gospodarskim ali družinskim pravom).
6. V navedeno opredelitev "specializiranih sodnikov" niso vključeni porotniki, ki sodelujejo v kazenskih zadevah.[3] Porotniki ne sodelujejo v vseh kazenskih zadevah. Zanje ne veljajo isti kodeksi in pravila kot za sodnike, ki so del rednega sodništva; prav tako niso del sodne strukture, njena disciplinska in etična pravila se nanje ne nanašajo.
7. Namen tega mnenja je proučiti glavna vprašanja v zvezi s specializacijo glede na najpomembnejšo potrebo, to je zagotovitev varovanje temeljnih pravic in kakovosti sodstva, pa tudi položaja sodnikov.
A. Možne prednosti in pomanjkljivosti specializacije
a. Možne prednosti specializacije
9. Poglobljeno znanje na nekem pravnem področju lahko izboljša kakovost odločitev, ki jih sprejema sodnik. Specializirani sodnik lahko dobi več strokovnega znanja in izkušenj na svojem posebnem področju, kar posledično krepi avtoriteto sodišč.
10. Združevanje zadev v rokah izbrane skupine specializiranih sodnikov lahko pripelje do doslednosti sodnih odločb in s tem krepitve pravne varnosti.
11. Sodnikom, ki se vedno znova ukvarjajo s podobnimi zadevami, lahko specializacija pomaga, da lahko bolje razumejo pravno naravo obravnavanih zadev na tehnični, družbeni ali ekonomski ravni, in s tem ugotovijo, katere rešitve so primernejše.
12. Specializirani sodniki, ki imajo tudi znanje na področju kakšne druge vede, lahko pripomorejo k večdisciplinarnemu reševanju obravnavanih problemov.
13. Specializacija s pomočjo večjega strokovnega znanja in izkušenj na nekem pravnem področju lahko pripomore k izboljšanju učinkovitosti sodišča in obvladovanju pripada ob upoštevanju vse večjega števila zadev.
b. Možne omejitve in nevarnosti specializacije
14. Specializacija je zaradi več razlogov zaželena, ima pa tudi nekaj nevarnosti. Največja nevarnost specializacije sodnikov je njihova morebitna ločitev od splošnega sodništva.
15. Lahko se zgodi, da sodniki, ki so zaradi specializacije prej odločali o enakih vprašanjih, posnemajo te prejšnje odločitve, kar lahko ovira razvoj sodne prakse v skladu s potrebami družbe. Ta nevarnost obstaja tudi, če odločitve na nekem posebnem področju vedno sprejema ista izbrana skupina sodnikov.
17. Družba včasih pričakuje specializirane sodnike tam, kjer v praksi to ni mogoče. Specializacija je mogoča le, če so sodišča dovolj velika. Na manjših sodiščih ni vedno mogoče vzpostaviti specializiranih senatov ali pa njihovega primernega števila. To sodnike sili v večstranskost, ki jim omogoča, da lahko rešujejo zadeve na več strokovnih področjih. Pretirana osebna specializacija sodnikov bi to potrebno večstranskost okrnila.
18. Včasih lahko specializacija sodnikov škodi enotnosti sodstva. Sodniki lahko dobijo občutek, da so zaradi strokovnega znanja in izkušenj s svojega področja elitna skupina sodnikov, ki je drugačna od drugih. Tudi v javnosti to lahko vzbudi vtis, da so to "supersodniki" ali, nasprotno, da je sodišče le tehnični organ, ločen od sodništva. Posledica je lahko nezaupanje javnosti v sodišča, za katera se meni, da niso dovolj specializirana.
19. Namen ali posledica ustanovitve visoko specializiranih sodišč je lahko ločitev sodnikov od preostalega sodstva in njihova izpostavitev pritiskom strank, interesnih združenj ali drugih centrov moči v državi.
20. Obstaja nevarnost, da skupno usposabljanje, sodelovanje na skupnih konferencah ali sestankih na izbranem področju prava vzbudi vtis pretirane bližine med sodniki, pravniki in tožilci. To lahko omadežuje sliko neodvisnosti in nepristranskosti sodstva, sodnike pa lahko tudi izpostavi dejanskemu tveganju, da se nanje prikrito vpliva in s tem usmerjajo njihove odločitve.
21. Ker mora biti pripad zadev na sodišča primeren, vzpostavitev zelo ozko specializiranega sodišča lahko povzroči združitev specializacije na samo enem sodišču za celo državo ali eno njeno regijo. To lahko ovira dostop do sodnega varstva ali ustvari preveliko razdaljo med sodnikom in stranko v sporu.
22. Obstaja nevarnost, da specializirani sodnik, ki sodeluje v senatu in ima nalogo dajati posebna tehnična ali strokovna mnenja, svoje osebno mnenje ali oceno dejstev predstavi neposredno svojim kolegom, ne pa tudi strankam, da bi se lahko o tem izjavile.[4]
23. Ustanavljanje specializiranih sodišč zaradi zadev v javnem interesu (na primer protiteroristična sodišča)[5] lahko povzroči, da jim javni organi zagotovijo take materialne in kadrovske vire, ki drugim sodiščem niso na voljo.
B. Splošna načela – spoštovanje temeljnih pravic in načel: stališče Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov
24. Posvetovalni svet evropskih sodnikov poudarja predvsem to, da morajo biti vsi sodniki, splošni in specializirani, strokovnjaki za umetnost sojenja. Sodniki imajo strokovno znanje in izkušnje za analizo in presojo dejstev in prava ter sprejemanje odločitev na veliko področjih. Za to morajo imeti široko znanje o pravnih institutih in načelih.
25. Odgovori držav članic in poročilo strokovnjakinje kažejo, da večino zadev, predloženih sodiščem, obravnavajo splošni sodniki, kar kaže na njihovo prevladujočo vlogo.
26. Načeloma morajo biti sodniki sposobni odločati v zadevah s katerega koli področja. Zaradi svojega splošnega znanja prava in poznavanja njegovih temeljnih načel, zdrave pameti in poznavanja življenjskih dejstev so s strokovno pomočjo sposobni pravo uporabljati na vseh področjih, tudi specializiranih, če je to potrebno.[6] Vloge "splošnih sodnikov" nikakor ne smemo podcenjevati.
27. Splošni sodniki so na sodiščih navadno dodeljeni različnim specializiranim oddelkom, njihove zadolžitve pa se med službovanjem večkrat spremenijo. S tem pridobijo široke izkušnje na različnih pravnih področjih, kar jim omogoča, da se prilagajajo novim nalogam in zadovoljujejo potrebe strank v postopku. Zaradi tega je bistveno, da so sodniki od začetka splošno usposobljeni, ker tako pridobijo prilagodljivost in večstranskost, nujni za spopadanje s potrebami splošnega sodišča, ki se mora ukvarjati z zelo veliko različnimi zadevami, tudi s takimi, ki zahtevajo neko mero specializacije.
28. Na nekaterih področjih pa je postalo pravo tako kompleksno ali posebno, da je treba za ustrezno obravnavanje zadev s teh področij zagotoviti višjo stopnjo specializacije. Priporočljivo je torej, da se zagotovijo ustrezno usposobljeni sodniki, ki so odgovorni za posebna področja.
29. Tako kot vsi sodniki morajo tudi specializirani sodniki izpolnjevati zahteve po neodvisnosti in nepristranskosti, določene v 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (konvencija). Specializirana sodišča in sodniki morajo izpolnjevati tudi druge zahteve iz te določbe konvencije: dostop do sodnega varstva, pravico do izjavljanja, pravico do poštenega sojenja in pravico do sojenja v razumnem roku. Dolžnost sodišč je, da organizirajo svoje specializirane senate tako, da spoštujejo te zahteve.
30. Posvetovalni svet evropskih sodnikov meni, da mora biti oblikovanje specializiranih senatov ali sodišč natančno urejeno. Ti organi ne smejo oslabiti pristojnosti splošnega sodnika in morajo v vseh primerih zagotoviti enaka jamstva in kakovost. Prav tako je treba upoštevati vsa merila, ki veljajo za delo sodnika: velikost sodišča, delovne pogoje, dejstvo, da sodniki vse teže obvladajo vsa pravna področja, in stroške specializacije.
32. Načeloma morajo tudi na specializiranih sodiščih veljati splošna postopkovna pravila. Z uvedbo posebnih postopkov za vsako specializirano sodišče bi se verjetno močno povečalo število takih postopkov in tako povzročilo tveganje glede dostopa do sodnega varstva in pravne varnosti. Posebna postopkovna pravila so dopustna le, če zadovoljujejo eno od potreb, zaradi katerih je bilo specializirano sodišče ustanovljeno (na primer postopki v zvezi z družinskim pravom, v katerih za zaslišanje otrok veljajo posebna pravila, namenjena varovanju njihovih koristi).
34. Zadeve pred specializiranim ali splošnim sodiščem je treba obravnavati enako vestno. Nobenih razlogov ni za dajanje prednosti zadevam, ki jih obravnavajo specializirana sodišča. Prednostno obravnavanje je dopustno le, če temelji na stvarni potrebi, na primer v postopkih v zvezi z odvzemom prostosti ali nujnimi ukrepi v zadevah skrbništva nad otroki, varovanja premoženja ali oseb, okolja, javnega zdravja, javnega reda ali varnosti.
35. Specializiranim sodiščem morajo biti za delo na voljo ustrezni kadrovski, upravni in materialni viri, vendar pa to ne sme biti v škodo drugim sodiščem, ki morajo imeti glede virov enake možnosti.
36. Posvetovalni svet evropskih sodnikov meni, da bi večja mobilnost in prilagodljivost sodnikov lahko pripomogli k odpravi navedenih pomanjkljivosti specializacije. Sodniki morajo imeti pravico, da na svoji poklicni poti zamenjajo sodišče ali specializacijo ali celo da s specializiranih nalog preidejo na splošne in obratno. Sodniki imajo zaradi mobilnosti in prilagodljivosti ne samo več možnosti za raznovrstno kariero, ampak jim to omogoča tudi proučevanje drugih pravnih vej in ukvarjanje z njimi, kar nedvomno spodbuja razvoj sodne prakse in prava na splošno. Vendar pa mobilnost in prilagodljivost ne smeta ogrožati načela neodvisnosti in nepremakljivosti sodnikov.[7]
37. Specializacija sodnikov, katere namen je spoprijeti se s kompleksnostjo ali izpolniti posebne zahteve na nekem posebnem pravnem področju, je ukrep, ki ga je treba razlikovati od ustanavljanja posebnih, začasnih ali izrednih sodišč zaradi posamičnih ali posebnih okoliščin. Pri teh sodiščih obstaja nevarnost, da ne zagotavljajo vseh jamstev, določenih v 6. členu konvencije. Posvetovalni svet evropskih sodnikov je že izrazil svoje ugovore zoper ustanavljanje takih sodišč in se tu sklicuje na svoje Mnenje št. 8 (2006) o vlogi sodnikov pri varovanju pravne države in človekovih pravic v okviru terorizma. Vsekakor pa poudarja, da morajo tam, kjer taka sodišča obstajajo, izpolniti vse zahteve glede pravnih jamstev, naloženih rednim sodiščem.
38. Posvetovalni svet evropskih sodnikov je torej prepričan, da je specializacija upravičena le, če spodbuja delovanje sodnega sistema, to je, če se izkaže kot boljša možnost za zagotavljanje kakovosti postopkov in sodnih odločb.
C. Nekateri vidiki specializacije
1. Specializacija sodnikov
39. Posvetovalni svet evropskih sodnikov meni, da načela iz tega mnenja veljajo za vrste specializiranih sodišč, obravnavane v nadaljevanju.
40. Odgovori na vprašalnik kažejo, da so med državami članicami glede vrst sodnikov, ki delajo na "specializiranih" sodiščih, bistvene razlike.
41. Specializacijo je mogoče doseči na različne načine. Glede na to, kaj dovoljuje zakonski okvir posamezne države, obstajajo specializirana sodišča, ki so ločena od splošne organizacije sodstva kot celote in se razlikujejo od drugih sodišč, pa tudi specializirana sodišča ali senati, ki so del splošnega sodnega sistema. Sodna pristojnost specializiranih sodišč ali senatov je pogosto drugačna od pristojnosti splošnih sodišč; velikokrat jih je mnogo manj, včasih so samo v prestolnici države. Specializirana sodišča in senati lahko vključujejo laične sodnike.
42. Najbolj razširjen način doseganja specializacije je ustanavljanje specializiranih senatov ali oddelkov. Pogosto so ustanovljeni po notranjem sodnem redu. Glavna področja specializacije so: družinsko in mladoletniško pravo, pravo intelektualne lastnine, gospodarsko pravo, stečajno pravo, huda kazniva dejanja, preiskovanje kaznivih dejanj in izvrševanje kazenskih sankcij.
i. "Sodniki nepravniki"
ii. Poklicni sodniki
44. Poklicni sodniki lahko postanejo specializirani sodniki na več načinov. Specialisti lahko postanejo zaradi izkušenj, ki so si jih pridobili, ko so delali kot odvetniki specialisti pred imenovanjem na sodniško mesto, ali zaradi izkušenj, ki so si jih pridobili pri specializiranem delu po imenovanju na sodniško mesto. Druga možnost pa je, da se je specializirani sodnik usposabljal na nekem specializiranem področju prava ali na nepravnem področju, nato pa je imenovan za sodnika na specializiranem sodišču ali se s specializiranimi zadevami ukvarja na splošnem sodišču.
45. Specializacija sodnikov na višjih stopnjah sodnega sistema, kadar obstaja, mora sodnikom v določeni meri dopuščati večstranskost, saj ta omogoča prilagodljivost pri obravnavanju vseh vrst zadev na višji stopnji. Prilagodljivost je potrebna, da bi pritožbena sodišča izpolnila svoje pravno in ustavno poslanstvo, to je dosledna razlaga in uporaba prava in sodne prakse. Prilagodljivost je tudi jamstvo, da specializiranega področja na pritožbeni ravni ne obravnava preveč ozka skupina sodnikov, ki bi bila lahko vsilila svoje poglede in tako preprečila razvoj prava na tem področju.
2. Specializacija nekaterih sodišč ali sodišč znotraj večje skupine
46. V nekaterih pravnih redih imajo specializirana sodišča, ki obstajajo ločeno od splošnih sodišč.[8] V nekaterih primerih so bila ta ločena specializirana sodišča ustanovljena zaradi pravnih dokumentov EU, ki predvidevajo oblikovanje specializiranih sodišč ali oddelkov sodišč s širšo sodno pristojnostjo.[9] V drugih primerih so specializirana sodišča lahko del večje skupine sodišč.[10] V vseh primerih je sodišče samo specializirano, prav tako pa tudi njegovi sodniki. Organiziranost, sprejeta v posamezni državi, je delno posledica njene zgodovine, delno pa potreb po posebnih specializiranih sodiščih ali sodnikih.
3. Regionalna razdelitev specializiranih sodnikov
47. Upoštevati je treba, da je na nekaterih visoko specializiranih področjih zelo malo sodnih sporov. V takem primeru je lahko potrebno, da se specializirani sodniki združijo na enem sodišču, na katerem se jim zagotovi enakomerna delovna obremenitev in prevzemajo tudi drugo delo, ki ni specialistično. Če pa je koncentracija pretirana, lahko povzroči, da postanejo specializirana sodišče odmaknjena od uporabnikov sodišča; to je težava, ki bi se ji bilo treba po mnenju Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov izogniti.
4. Kadrovski, materialni in finančni viri
48. Specializiranim sodnikom in sodiščem je vsekakor treba zagotoviti ustrezne kadre in materialne vire, predvsem informacijsko tehnologijo.
49. Če je pričakovan pripad zadev na specializiranih sodiščih v primerjavi z drugimi sodišči majhen, je treba premisliti o razvoju in uporabi virov in tehnologij, ki jih lahko skupaj uporablja več specializiranih sodišč ali še bolje vsa sodišča. Z združevanjem kadrov in materialnih virov bi se bilo mogoče izogniti težavam, povezanim z organiziranjem specializiranih področij. Vendar pa bi oblikovanje velikih "sodnih centrov" s splošnimi in specializiranimi sodišči in senati zaradi naraščajoče razdalje med sodišči lahko oviralo lahek dostop do sodnega varstva.
50. Zahteve in stroški specializiranih sodišč in sodnikov so včasih višji od tistih za splošna sodišča in sodnike, na primer ker so potrebni posebni varnostni ukrepi, ker so spisi obsežni ali ker so obravnave in sodbe dolge.
51. Če je na kakšnem od specializiranih področij mogoče opredeliti take dodatne stroške, je posebnim skupinam strank upravičeno zaračunati višje takse za pokritje celotnih dodatnih stroškov ali njihovega dela. To na primer lahko velja za spore s področja gospodarstva ali industrijske gradnje ali za patentne ali konkurenčne spore, ne pa na primer za zadeve glede skrbništva otrok, preživnin za otroke ali drugih vrst družinskih zadev. Višji stroški za specializirane zadeve ne smejo preseči stroškov dodatnega dela sodišč, biti morajo sorazmerni z delom, ki ga imajo sodišča v zvezi z njimi, in koristmi specializacije za stranke v sporu in sodišča. Prav tako se ne zdi smiselno in upravičeno ustanavljati specializiranih sodišč le z namenom pridobiti višji dohodek.
D. Specializacija in položaj sodnika
1. Položaj specializiranega sodnika
52. Pomembno je, da se pri vseh opisanih vrstah specializacij ohrani nespremenjena vloga sodnika kot člana sodstva. Specializacija sodnikov ne upravičuje ali zahteva odstopanja od načela neodvisnosti sodstva (to je neodvisnost sodišč in posameznih sodnikov, glej Mnenje Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov št. 1 (2001)).
53. Vodilno načelo je, da je treba specializirane sodnike, kar zadeva njihov položaj, obravnavati enako kot splošne sodnike. Zakoni in pravila, ki urejajo imenovanje, mandat, napredovanje, nepremakljivost in disciplino, morajo biti enaki za specializirane in splošne sodnike.
55. Posvetovalni svet evropskih sodnikov se zaveda, da imajo v mnogih evropskih državah več ločenih sodnih hierarhij (na primer na rednih in upravnih sodiščih). Te so lahko povezane tudi z razlikam v položaju sodnikov. Posvetovalni svet evropskih sodnikov meni, da take ločene strukture lahko zapletejo delovanje sodnega sistema in dostop do sodnega varstva.
56. Po mnenju Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov bi bilo treba zagotoviti, da:
- spori glede pristojnosti ne bi omejevali dostopa do sodnega varstva ali povzročili odlašanja v nasprotju s 6. členom konvencije;
- imajo vsi sodniki na voljo primeren dostop do drugih sodnih struktur, specializiranih sodišč, organov in funkcij;
- vsi sodniki z enakim položajem prejemajo enako plačilo, razen morebitnih dodatnih plačil za posebne naloge (glej naslednji odstavek).
57. Načelo enakega položaja splošnih in specializiranih sodnikov mora veljati tudi glede plačila. 54. člen Priporočila R (2010) 12 Odbora ministrov določa, da mora biti plačilo sodnikov "sorazmerno z njihovim poklicem in odgovornostmi", da bi jih med drugim "zaščitili pred spodbudami, namenjenimi vplivanju na njihove odločitve".[11] Ob upoštevanju tega se dodatna plača ali drugo plačilo, dano le zato, ker je sodnik specialist, ne zdita upravičena, saj so posebnosti poklica in bremena odgovornosti splošnih in specializiranih sodnikov praviloma enaka. Dodatna plača, druge nagrade ali plačila (na primer za delo ponoči) so lahko upravičena, če obstajajo posebni razlogi, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je tako nadomestilo potrebno zaradi posebnosti poklica specializiranega sodnika ali zaradi njegovih odgovornosti (vključno z osebno obremenitvijo zaradi imenovanja na funkcijo specialista).
59. Če se specializirani sodnik ukvarja samo z majhno in specializirano skupino odvetnikov ali celo strank v postopku, mora biti pri svojem ravnanju pazljiv, da ostane nepristranski in neodvisen.
2. Ocenjevanje in napredovanje
60. Merila za ocenjevanje uspešnosti dela sodnika so raznovrstna in dobro znana (glej Mnenje Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov št. 3 in 10 (2007)). Specializacija sama po sebi ni zadosten razlog za pripisovanje večje vrednosti delu specializiranega sodnika. Prilagodljivost sodnika, ki se kaže v sprejemanju ene ali več specializacij, pa je lahko pomemben dejavnik ocenjevanja njegove delovne uspešnosti.
61. Svet za sodstvo ali drug neodvisni organ, pristojen za ocenjevanje uspešnosti sodnikov, mora torej zelo pazljivo določiti, ali in koliko je delovna uspešnost posameznega specializiranega sodnika primerljiva z delovno uspešnostjo splošnega sodnika. To nalogo je treba opraviti posebno skrbno in s premislekom, saj je po navadi laže dobiti jasno sliko o delovni uspešnosti splošnega kot pa specializiranega sodnika, ki je morda član majhne skupine, njegovo delo pa ni tako pregledno ali ocenjevalcu poznano.
62. Podoben naj bo tudi premislek v zvezi z napredovanjem.[12] Posvetovalni svet evropskih sodnikov meni, da zgodnje napredovanje specializiranih sodnikov samo zaradi njihove specializacije ni upravičeno.
3. Možnost usposabljanja in specializacije
63. Načela iz Mnenja Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov št. 4 (2003) o splošnem usposabljanju veljajo tudi za specialistično usposabljanje. Iz tega izhaja, da se položaj specializiranih sodnikov načeloma ne razlikuje od položaja splošnih sodnikov in da vse zahteve glede varovanja neodvisnosti sodnikov in zagotavljanja najboljšega mogočega usposabljanja veljajo tako za splošne kot tudi specializirane sodnike. Na splošno, programi usposabljanja morajo biti na voljo vsem sodnikom.
64. Načeloma je treba spoštovati sodnikovo željo, da se specializira. V zvezi s tem se Posvetovalni svet evropskih sodnikov sklicuje na svoje Mnenje št. 10, predvsem na določbe, ki se nanašajo na izbiro sodnikov. Ko je želja izražena, je treba v razumnem času zagotoviti zadostno usposabljanje.[13] Usposabljanje je treba ponuditi, preden je sodnik imenovan na specializirano področje, končati pa se mora, preden začne opravljati novo funkcijo.
65. Zahteve glede usposobljenosti in njihova uporabnost morajo biti uravnotežene z razpoložljivimi viri. Specialističnega usposabljanja zato ni mogoče pričakovati, če na primer takega usposabljanja ni mogoče zagotoviti ali ga je mogoče zagotoviti le na račun pomembnejših potreb po usposabljanju. Imenovanja na specializirano področje ni mogoče zahtevati, če na primer zaradi pričakovanega premajhnega pripada zadev na tem področju specializirana sodišča ali senati niso upravičeni. Zaradi velikosti sodišča, sodnega območja, regije ali celo države so včasih glede specializacije in usposabljanja na specializiranih področjih potrebne drugačne rešitve. Kadar je to primerno, bi bilo lahko koristno morebitno čezmejno sodelovanje pri nenehnem usposabljanju.
4. Vloga sveta za sodstvo
66. Visoki svet za sodstvo, kadar tak organ obstaja, ali enakovreden organa mora imeti enake pristojnosti glede splošnih in specializiranih sodnikov. Specializirani sodniki morajo biti zastopani ali imeti možnost predstaviti svoje težave tako kot splošni sodniki. V javnem interesu se je treba izogniti vsaki prednostni obravnavi ene ali druge skupine.
5. Specializacija in sodelovanje v združenjih sodnikov
67. Specializirani sodniki morajo imeti enake pravice kot drugi sodniki, da postanejo in ostanejo člani sodniških združenj. Zaradi povezanosti sodništva kot celote ločena združenja specializiranih sodnikov niso zaželena. Poskrbeti je treba za posebne interese specializiranih sodnikov v zvezi s predmetom njihove specializacije, na primer s poklicnimi izmenjavami, konferencami, sestanki itd.; njihove interese, povezane s položajem, pa je mogoče in treba varovati v okviru splošnih sodniških združenj.
Sklepi
i. Posvetovalni svet evropskih sodnikov predvsem poudarja, da morajo biti vsi sodniki, splošni in specializirani, strokovnjaki za umetnost sojenja.
ii. Načeloma morajo pri sojenju prevladujočo vlogo prevzeti "splošni" sodniki.
iii. Specializirane sodnike in sodišča je treba uvesti le, če je to nujno zaradi kompleksnosti ali posebnosti prava ali dejstev, torej za dobro delovanje sodnega sistema.
iv. Specializirani sodniki in sodišča morajo vedno ostati del enotnega in celovitega sodništva.
v. Tako kot "splošni" sodniki morajo tudi specializirani sodniki izpolnjevati zahteve po neodvisnosti in nepristranskosti, določene v 6. členu konvencije o človekovih pravicah.
vi. Načeloma morajo imeti splošni in specializirani sodniki enak položaj. Pravila glede etike in odgovornosti sodnikom morajo biti enaka za vse.
vii. Specializacija ne sme zmanjšati kakovosti sodstva ne na "splošnih" ne na specializiranih sodiščih.
viii. Pogosto bosta za zadovoljitev potreb po specializaciji zadostovali že mobilnost in prilagodljivost sodnikov. Načeloma mora biti možnost specializacije in usposabljanja na voljo vsem sodnikom. Specialistično usposabljanje morajo organizirati javne institucije za usposabljanje v pravosodju.
ix. Imenovanje izvedencev s strani sodišča ali strank ter izjavljanje o mnenjih in njihovo izpodbijanje s strani strank ima prednost pred ureditvijo, v skladu s katero v specializiranih senatih sodelujejo specializirani ocenjevalci nepravniki.
x. Svet za sodstvo ali podoben organ mora imeti enake pristojnosti glede splošnih in specializiranih sodnikov.
[1] Navedeni dokumenti se sicer ne nanašajo izrecno na specializacijo sodnikov, vključujejo pa specializirane sodnike, kolikor se v njih določena načela uporabljajo za vse sodnike.
[2] V vprašalniku Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov so bile v mnogih evropskih državah kot primer navedene te specializacije: družinska sodišča, sodišča za mladoletnike, upravna sodišča/državni sveti, sodišča za priseljence/prosilce za azil, sodišča za javne finance, vojaška sodišča, davčna sodišča, delovna/socialna sodišča, sodišča za kmetijske pogodbe, sodišča za potrošniške spore, sodišča za spore majhne vrednosti, sodišča za oporoke in dediščino, patentna sodišča in sodišča za intelektualno lastnino/blagovne znamke, gospodarska sodišča, stečajna sodišča, zemljiška sodišča, Cours d’arbitrage, sodišča za huda kazniva dejanja/porotna sodišča, sodišča za nadzor nad kazenskimi preiskavami (na primer za odrejanje odvzema prostosti, prisluškovanja), sodišča za nadzor nad izvrševanjem kazenskih sankcij in pridržanjem v kazenskih zavodih.
Pravo Evropske unije predvideva ustanovitev specializiranih senatov ali sodišč za pravna področja, kot so znamka Skupnosti (sodišča za znamke Skupnosti, 90. člen Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti) in modeli Skupnosti (sodišča za modele Skupnosti, 80. člen Uredbe Sveta (ES) št. 6/2022 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti).
[3] Na primer, v nekaterih državah članicah so "porotniki" porotnih sodišč opredeljeni kot osebe, ki jih naključno izberejo za sodelovanje v poroti, v nasprotju s člani sodišča, ki niso pravniki; glej tudi 43. odstavek spodaj. Ti porotniki lahko v kazenskih zadevah odločajo o kazni in tudi krivdi obtoženca, v civilnih zadevah pa o odškodninah.
[4] Tak primer je patentno sodišče s sodniki, ki niso pravniki in imajo posebno tehnično znanje.
[5] "Specializirana sodišča" je treba razlikovati od "ad hoc" ali izrednih sodišč – glej med drugim 37. odstavek spodaj.
[6] Na primer na področjih, kot so zdravje, nesreče pri delu, požari, gradbeništvo, tehnološke zadeve itd.
[7] Glej 57., 59. in 60. odstavek Mnenja Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov št. 1 (2001).
[8] Primeri so lahko tribunaux de commerce v Franciji, delovna sodišča v Belgiji, zaposlitvena sodišča v Združenem kraljestvu.
[9] Glej primere iz 2. podčrtne opombe.
[10] V Angliji in Walesu je patentno sodišče del višjega sodišča (Chancery Division), ki se ukvarja predvsem s premoženjskimi in davčnimi spori. Gospodarsko sodišče je del kraljevega sodišča (Queen’s Bench Division), ki se ukvarja s pogodbenimi in delikatnimi spori ter vprašanji upravnega prava.
[11] Glej med drugim 61. odstavek Mnenja posvetovalnega sveta evropskih sodnikov št. 1.
[12] Glej med drugim 29. odstavek Mnenja posvetovalnega sveta evropskih sodnikov št. 1.
[13] Glej med drugim 30. odstavek Mnenja Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov št. 4.