Strasbourg, 8. december 2009

MNENJE št. 12 (2009)

POSVETOVALNEGA SVETA EVROPSKIH SODNIKOV (CCJE)

IN

MNENJE št. 4 (2009)

POSVETOVALNEGA SVETA EVROPSKIH TOŽILCEV (CCPE)

NASLOVLJENO NA ODBOR MINISTROV

SVETA EVROPE

O RAZMERJU MED SODNIKI IN TOŽILCI V DEMOKRATIČNI DRUŽBI

    Mnenje, ki sta ga skupaj sprejela CCJE in CCPE, vključuje:

    §deklaracijo, imenovano Bordojska deklaracija,

    §in pojasnilo.

BORDOJSKA DEKLARACIJA

SODNIKI IN TOŽILCI V DEMOKRATIČNI DRUŽBI1

Posvetovalni svet evropskih sodnikov (CCJE) in Posvetovalni svet evropskih tožilcev (CCPE) sta se na prošnjo Odbora ministrov Sveta Evrope, da dasta mnenje o razmerjih med sodniki in tožilci, sporazumela:

    1. v interesu družbe je, da pravno državo zagotavlja pošten, nepristranski in učinkovit sodni sistem. Državni tožilci in sodniki zagotovijo varovanje pravic posameznika in javnega reda na vseh stopnjah sodnega postopka. To pomeni popolno spoštovanje pravic obtožencev in žrtev. Dana mora biti možnost sodne presoje tožilčeve odločitve, da opusti pregon. Žrtvi se lahko omogoči, da neposredno vloži tožbo na sodišču.

    2. Za pošteno delovanje sodnega sistema je nujna enakost orožij tožilstva in obrambe, pa tudi spoštovanje neodvisnosti sodišča, načela delitve oblasti in obvezujoče narave pravnomočnih sodnih odločb.

    3. Sodniki in državni tožilci morajo ustrezno opravljati svoje vloge, ki se razlikujejo, vendar tudi dopolnjujejo. To je nujno jamstvo za pošteno, nepristransko in učinkovito delovanje sodnega sistema. Pri opravljanju svojih nalog morajo biti sodniki in državni tožilci samostojni in neodvisni drug od drugega, ohranjati morajo tudi videz samostojnosti.

    4. Sodstvo mora imeti na voljo ustrezne organizacijske, finančne, materialne in človeške vire.

    5. Vloga sodnikov – in kadar je primerno, porotnikov – je, da brez nedovoljenih vplivov tožilstva ali obrambe ali koga drugega ustrezno razsodijo v zadevah, ki jih na sodišče pravilno predložijo tožilstva.

    6. Zaradi izvrševanja zakonov, in kadar je primerno, njihovih pooblastil za odločanje po prostem preudarku v predkazenskem postopku, mora biti položaj državnih tožilcev, na podoben način, kot je urejen položaj sodnikov, zagotovljen z zakonom na najvišji možni ravni.. Pri odločanju morajo biti neodvisni in samostojni in svojo funkcijo opravljati pošteno, objektivno in nepristransko.

    7. CCJE in CCPE se sklicujeta na dosledno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s 3. odstavkom 5. člena in 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sklicujeta se predvsem na odločbe, v katerih je sodišče priznalo zahtevo, da mora biti vsaka uradna oseba, ki je po zakonu pristojna za izvrševanje sodne oblasti, neodvisna od izvršilne oblasti in strank v sporu, kar pa seveda ne izključuje podrejenosti višji neodvisni sodni oblasti. Sodna funkcija tožilcev se mora omejiti na zadeve, v katerih so zagrožene mile kazenske sankcije, ne sme se izvajati v povezavi s pooblastilom za pregon v isti zadevi, prav tako ne sme vplivati na pravico obtoženca, da v njegovi zadevi odloča neodvisni in nepristranski organ, ki opravlja sodniške naloge.

    8. Minimalni pogoji, ki zagotavljajo neodvisni položaj državnih tožilcev, so predvsem:

      – na položaj in dejavnosti državnih tožilcev ne sme vplivati ali vanje posegati nihče izven tožilstva,

      – zaposlovanje, poklicni razvoj, varnost položaja, vključno s premestitvijo, ki se lahko opravi le skladno z zakonom ali s pristankom državnega tožilca, in plačo, varujejo zakonsko določena jamstva.

    9. V pravni državi s hierarhično organiziranim tožilstvom je učinkovitost pregona, ki ga izvajajo državni tožilci, tesno povezana s preglednostjo pooblastil in odgovornosti. Navodila posameznim tožilcem morajo biti pisna, skladna z zakonom in, kadar je primerno, skladna z javno dostopnimi smernicami in merili za pregon. Vsaka zakonsko dopustna presoja odločitve državnega tožilca za pregon ali opustitev pregona mora biti opravljena nepristransko in objektivno. V vsakem primeru pa je treba upoštevati interese žrtve.

    10. Za pravilno delovanje sodnega sistema je bistveno, da vsi strokovnjaki, ki sodelujejo v sodnem postopku, spoštujejo ista zakonska načela in imajo enake etične vrednote. Izobraževanje, tudi izobraževanje na področju vodenja, je pravica in dolžnost sodnikov in državnih tožilcev. Izobraževanje mora biti organizirano na nepristranski osnovi, njegovo učinkovitost pa je treba redno in nepristransko ocenjevati. Kadar je to potrebno, lahko skupno izobraževanje sodnikov, državnih tožilcev in odvetnikov o temah skupnega interesa prispeva k doseganju najvišje kakovosti v sodstvu.

    11. V interesu družbe je, da javna glasila dobijo informacije, ki jih potrebujejo za obveščanje javnosti o delovanju pravosodnega sistema. Pristojni organi jim take informacije zagotovijo, pri čemer upoštevajo predvsem domnevo nedolžnosti obtoženca, pravico do poštenega sojenja in pravico do zasebnega in družinskega življenja vseh oseb, ki sodelujejo v sodnem postopku. Sodniki in tožilci pripravijo za svoja poklica kodeks dobre prakse ali smernice glede odnosov z javnimi glasili.

    12. Državni tožilci in sodniki so ključni dejavniki mednarodnega sodelovanja v pravosodnih zadevah. Nujna je krepitev vzajemnega zaupanja med pristojnimi oblastmi različnih držav. Pri tem je treba zagotoviti preglednost vsebine in izvora informacij, ki jih tožilci zberejo z mednarodnim sodelovanjem in uporabijo v sodnih postopkih; te informacije morajo biti na voljo sodnikom in vsem strankam v postopku, s čimer se zagotovi učinkovito varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

    13. V državah članicah, v katerih opravljajo državni tožilci naloge na področjih izven kazenskega prava, veljajo navedena načela za te naloge.

POJASNILO

I. UVOD:

a. Namen mnenja

1.Bistvena naloga demokratične pravne države je zagotoviti dosledno spoštovanje temeljnih pravic in svoboščin ter enakost pred zakonom, predvsem skladno s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (Sodišča). Prav tako pa je pomembno, da se z učinkovitimi ukrepi na področju kaznivih ravnanj zagotovita varnost in zakonitost v družbi. Demokratična država mora zagotoviti varnost v družbi tudi z učinkovitim izvrševanjem kazni, izrečenih za kazniva dejanja (deklaracija, 1. odstavek).

2.Naloga države je torej, da vzpostavi in zagotovi delovanje učinkovitega pravosodnega sistema, ki spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Pri tej nalogi sicer sodeluje veliko udeležencev iz javnega ali zasebnega sektorja (na primer odvetniki), vendar imajo pri zagotavljanju neodvisnega in nepristranskega delovanja pravosodnega sistema ključno vlogo sodniki in državni tožilci.

3.Posvetovalni svet evropskih sodnikov (CCJE) in Posvetovalni svet evropskih tožilcev (CCPE) sta v prejšnjih mnenjih obravnavala številne pomembne vidike učinkovitosti pravosodja s poudarkom na človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Izpostaviti je treba, da je skupni cilj sodnikov in tožilcev, tudi tistih državnih tožilcev, ki opravljajo naloge na področjih izven kazenskega prava, zagotoviti pošteno, nepristransko in učinkovito sodstvo. Novost tega mnenja pa je, da so ga pripravili sodniki in tožilci, ki zastopajo svoje nacionalne kolege, in da obravnava zadeve, o katerih so se sodniki in tožilci dogovorili na podlagi praktičnih izkušenj.

4.Besedilo je usmerjeno na bistvene vidike nalog sodnikov in tožilcev in predvsem na neodvisnost, spoštovanje pravic in svoboščin posameznika, objektivnost in nepristranskost, etiko in deontologijo, izobraževanje in odnose z mediji.

5.Mnenje je treba obravnavati v okviru razmerij, ki jih vzpostavljajo sodniki in tožilci s pravosodnimi strokovnjaki, ki sodelujejo na različnih stopnjah postopka, na primer odvetniki, sodnimi izvedenci, sodnimi referenti, sodnimi izvršitelji, policijo, kot predlagata Okvirni globalni akcijski načrt za sodnike v Evropi, ki ga je sprejel Odbor ministrov 7. februarja 2001, in priporočilo št. (2000) 19 o vlogi tožilstva v kazenskem pravosodju, ki ga je sprejel Odbor ministrov 6. oktobra 2000.

b. Razlike v nacionalnih ureditvah

6.V državah članicah Sveta Evrope obstajajo drug ob drugem različni pravni sistemi:

    i. sistemi običajnega prava z jasno ločitvijo med sodniki in tožilci, v katerih pristojnosti za kazensko preiskavo niso združljive z drugimi nalogami;

    ii. kontinentalni pravni sistemi različnih vrst, kjer so sodniki in tožilci bodisi del sodnega zbora ali nasprotno, kjer so njegov del lahko samo sodniki.

Poleg tega je neodvisnost državnih tožilcev od izvršilne oblasti v teh različnih sistemih lahko popolna ali omejena.

7. Namen tega mnenja je določiti osnovna veljavna načela in pristope glede na sodno prakso Sodišča ter z upoštevanjem skupnih točk in razlik.

8.Zagotovilo gleda ločitve nalog je osnovni pogoj sodnikove nepristranskosti do strank v postopku. Prvo institucionalno jamstvo, ki opredeljuje položaj sodnika, je nepristranskost, kakor je opredeljena v Mnenju Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov št. 1 o standardih, ki se nanašajo na neodvisnost sodstva in stalnosti sodnikov. Predpostavlja tudi, da sta dokazno breme in vložitev obtožnice naloženi državnemu tožilstvu, kar je eno od prvih postopkovnih jamstev za končno odločbo.

9.Vloga sodnika se torej v vseh sistemih razlikuje od vloge državnega tožilca. Vendar pa so njune naloge dopolnjujoče. Med sodnikom in tožilcem ni hierarhičnih vezi.

10.Neodvisnost državnega tožilstva je nujna predpostavka neodvisnosti sodstva. Tožilec lahko najbolje opravi svojo vlogo pri uveljavljanju in varovanju človekovih pravic osumljencev, obtožencev in žrtev, če je pri odločanju neodvisen od izvršilne in zakonodajne oblasti in če se dosledno spoštuje ločevanje vlog sodnikov in tožilcev. Osnovo za politiko pregona dajejo v demokraciji, ki temelji na načelih pravne države, zakoni (deklaracija, 3. odstavek).

c. Posebnosti nalog

11.Tožilci in sodniki morajo svoje naloge opravljati pošteno, nepristransko, objektivno in dosledno, spoštovati morajo človekove pravice in si prizadevati za njihovo varovanje ter poskušati zagotoviti hitro in učinkovito delovanje pravosodnega sistema.

12.Tožilci se pri opravljanju svojih nalog opirajo na sistem diskrecijskega pregona (oportunitetno načelo) ali na sistem pregona po uradni dolžnosti (načelo zakonitosti) in v obeh primerih delujejo v imenu družbe kot celote, obenem pa imajo tudi dolžnosti do posameznikov, to je do obdolžencev, v zvezi s katerimi je njihova dolžnost ravnati pošteno , pa tudi do žrtev, v zvezi s katerimi je njihova dolžnost zagotoviti, da se upoštevajo vse njihove pravice. V tem smislu in ne glede na načelo enakosti orožja tožilca ni mogoče šteti za enakega drugim strankam (deklaracija, 2. odstavek). Tožilci morajo upoštevati tudi mnenja in zadržke žrtev ter izvesti ali spodbuditi dejavnosti za zagotovitev obveščenosti žrtev o njihovih pravicah in poteku postopka. Pregona ne smejo začeti ali nadaljevati, če nepristranska preiskava na podlagi razpoložljivih dokazov pokaže, da je obtožba neutemeljena.

d. Obstoječi mednarodni instrumenti

13.Več besedil Sveta Evrope in sodna praksa Sodišča neposredno ali posredno govorijo o temah, povezanih z razmerjem med sodniki in tožilci.

14.Sodišče dodeljuje sodnikom predvsem naloge varuhov pravic in svoboščin – glej zlasti 5. člen (pravica do prostosti in varnosti) in 6. člen (pravica do poštenega sojenja) – vendar pa ravna enako tudi z državnimi tožilci (zaradi 1. a., 3. in 6. odstavka 5. člena).

15.Sodišče, katerega naloga je tudi razlagati EKČP, je izdalo več sodb v zadevah, ki se nanašajo na razmerje med sodniki in državnimi tožilci.

16.Obravnavalo je problem osebe, ki je bila v isti zadevi tožilec in nato še sodnik (zadeva Piersack proti Belgiji, sodba z dne 1. oktobra 1982, §§ 30–32), potrebo po zagotovitvi, da na sodišče ali tožilstvo nikdar ni nikakršnega političnega pritiska (zadeva Guja proti Moldaviji, sodba z dne 12. februarja 2008, §§ 85–91), potrebo zavarovati sodnike in državne tožilce v zvezi s svobodo izražanja (zadeva Saygili in ostali proti Turčiji, sodba z dne 8. januarja 2008, §§ 34–40), procesne obveznosti sodišč in državnih tožilstev, da preiskujejo, preganjajo in kaznujejo kršitve človekovih pravic (zadeva Ramsahai in ostali proti Nizozemski, sodba z dne 15. maja 2007, §§ 321–357), in tudi prispevek tožilstev k oblikovanju sodne prakse (zadeva Martins de Castro in Alves Correia de Castro proti Portugalski, sodba z dne 10. junija 2008, §§ 51–66).

17.Na področju kazenskega postopka je Sodišče obravnavalo položaj in pooblastila državnih tožilstev in zahteve iz 3. odstavka 5. člena EKČP (glede drugih uradnih oseb, "ki na podlagi zakona izvršujejo sodno oblast") v različnih dejanskih situacijah (glej, med drugim, zadevo Schiesser proti Švici, sodba z dne 4. decembra 1979, §§ 27–38, zadevo De Jong, Baljet in Van den Brink proti Nizozemski, §§ 49–50, zadevo Assenov in drugi proti Bolgariji, §§ 146–150, zadevo Niedbala proti Poljski, §§ 45–47, zadevo Pantea proti Romuniji, §§ 232–243, in z dne 10. julija 2008 zadevo Medvedyev in drugi proti Franciji, §§ 61, 67–69). Sodišče je obravnavalo tudi položaj, sodno pristojnost in pooblastila organov pregona v zadevah telefonskega nadzora (zadeva Dumitru Popescu proti Romuniji, sodba z dne 26. aprila 2007, §§ 68–86) in prisotnost organov pregona na posvetovanjih vrhovnih sodišč (zadeva Borgers proti Belgiji, sodba z dne 30. oktobra 1991, §§ 24–29, ter zadeva Fontaine in Berlin proti Franciji, sodba z dne 8. julija 2003, §§ 57–67).

18.Na področjih, ki ne sodijo v kazensko pravo, je Sodišče oblikovalo obsežno sodno prakso glede "doktrine videza", po kateri je prisotnost tožilcev pri posvetovanjih sodišč v nasprotju s 1. odstavkom 6. člena EKČP (zadeva Lobo Machado proti Portugalski, sodba z dne 20. februarja 1996, §§ 28–32, in zadeva Martinie proti Franciji [GC], sodba z dne 12. aprila 2006, §§ 50–55).

19.Svet Evrope je pripravil naslednja besedila:

- Priporočilo Odbora ministrov št. (94) 12 o neodvisnosti, učinkovitosti in vlogi sodnikov, ki priznava povezave med sodniki in državnimi tožilci, kar velja vsaj v državah, kjer imajo slednji sodno oblast v pomenu, ki ga temu terminu pripisuje Sodišče.

- Priporočilo Odbora ministrov št. (2000) 19 o vlogi državnega tožilstva v kazenskem pravosodju, ki izrecno izpostavlja razmerje med sodniki in tožilci in pri tem poudarja splošna načela, ki so bistvena za zagotovitev, da ta razmerja dejansko prispevajo k pravilnemu opravljanju nalog sodnikov in tožilcev. Poudarja predvsem dolžnost držav, da "sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so pravni položaj, pristojnosti in procesna vloga državnih tožilcev v zakonu določeno tako, da ni mogoč nikakršen legitimni dvom o neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov".

- Priporočilo Odbora ministrov št. (87) 18 o poenostavitvi kazenskega pravosodja, ki vključuje primere nalog, ki so bile prej le v pristojnosti sodnikov, zdaj pa so zaupane državnim tožilstvom (katerih osnovna naloga je še vedno izvajanje in usmerjanje pregona). Nove naloge prinašajo dodatne zahteve glede organizacije državnega tožilstva in izbire ljudi, ki so povabljeni k njihovemu opravljanju.

II. POLOŽAJ SODNIKOV IN DRŽAVNIH TOŽILCEV

a. Jamstva za zunanjo in notranjo neodvisnost sodnikov in državnih tožilcev; pravna država kot pogoj za njihovo neodvisnost

20.Sodniki in državni tožilci bi morali biti neodvisni drug od drugega, pri opravljanju svojih nalog bi morali biti dejansko samostojni. V pravosodju in širši družbi opravljajo različne naloge. Zato obstajajo različni pogledi na institucionalno in funkcionalno neodvisnost (deklaracija, 3. odstavek).

21.Sodstvo temelji na načelu neodvisnosti od katere koli zunanje oblasti in od kakršnih koli navodil iz katerega koli vira, pa tudi na neobstoju notranje hierarhije. Vloga sodnikov in, kadar je primerno, vloga porotnikov je ustrezno razsojati o zadevah, ki jih predložijo tožilstvo in stranke. Pri tem ne sme biti nobenega nedovoljenega vpliva državnega tožilca ali obrambe. Sodniki, tožilci in zagovorniki morajo vzajemno spoštovati vloge drugih (deklaracija, 5. odstavek).

22.Temeljno načelo neodvisnosti sodnikov je zapisano v 6. členu EKČP in poudarjeno v prejšnjih mnenjih CCJE.

23. Sojenje vključuje obveznost sprejemati odločitve, ki zavezujejo osebe, na katere se nanašajo, in odločati v pravnih sporih na podlagi zakona. Oboje je pristojnost sodnika, sodne oblasti, ki je neodvisna od drugih vej oblasti2. Načeloma to ni naloga javnih tožilcev, ki so pristojni sprožiti ali nadaljevati kazenski postopek.

24.CCJE in CCPE se sklicujeta na dosledno sodno prakso Sodišča glede 3. odstavka 5. člena in 6. člena EKČP. Zlasti se sklicujeta na odločitev v zadevi Schiesser proti Švici, s katero je Sodišče priznalo zahtevo, da mora biti vsak "uradnik, ki je po zakonu pristojen za izvrševanje sodne oblasti", neodvisen od izvršilne oblasti in strank, kar pa ne izključuje podrejenosti višji neodvisni sodni oblasti (deklaracija, 7. odstavek).

25.V nekaterih državah članicah imajo državni tožilci pooblastilo, da na določenih področjih namesto kazenskega pregona ali da bi zaščitili določene interese sprejmejo zavezujoče odločitve. CCJE in CCPE menita, da mora biti dodeljevanje sodniških dolžnosti tožilcem omejeno na zadeve, za katere so zagrožene mile kazenske sankcije, take dolžnosti se ne smejo opravljati v povezavi s pooblastilom za pregon v isti zadevi in ne smejo vplivati na pravico obtoženca, da v njegovi zadevi odloča neodvisni in nepristranski organ, ki opravlja sodniške dolžnosti. V nobenem primeru pa tako pooblastilo državnemu tožilcu ne sme omogočiti, da bi sprejel dokončno odločitev, s katero bi omejil svoboščine posameznika in ki bi vključevala odvzem prostosti brez možnosti vložiti pritožbo pri sodniku ali sodišču (deklaracija, 7. odstavek).

26.Državno tožilstvo je neodvisen organ, katerega obstoj mora temeljiti na zakonu na najvišji možni ravni. V demokratičnih državah ne smejo ne parlament ne noben vladni organ poskušati nedovoljeno vplivati na odločitve državnih tožilcev v posameznih zadevah z namenom določiti, kako naj se vodi pregon v posamezni zadevi ali prisiliti državne tožilce, da spremenijo odločitve (deklaracija, 8. in 9. odstavek).

27.Neodvisnost državnih tožilcev je nujna za to, da opravljajo svojo nalogo. Krepi njihovo vlogo v pravni državi in družbi, zagotavlja pošteno in učinkovito delovanje pravosodnega sistema in tudi uresničevanje vseh koristi, ki jih prinaša neodvisno sodstvo (deklaracija, 3. in 8. odstavek). Podobno kakor neodvisnost sodnikov tudi neodvisnost državnih tožilcev ni posebna pravica ali privilegij, dodeljen v interesu tožilcev, ampak je jamstvo za pošteno, nepristransko in učinkovito sodstvo, ki varuje javne in zasebne interese vpletenih oseb.

28.Dolžnosti tožilca, ki so opredeljene bodisi v skladu z načelom pregona po uradni dolžnosti ali načelom diskrecijskega pregona, se razlikujejo glede na sistem v posamezni državi in glede na položaj, ki ga ima državni tožilec v institucionalnem okolju in kazenskem postopku.

29.Ne glede na položaj, ki ga imajo, morajo biti državni tožilci pri opravljanju svojih zakonsko določenih vlog, kazenskih ali drugih, popolnoma funkcionalno neodvisni. Ne glede na to, ali so del hierarhične strukture ali ne, morajo državni tožilci pripraviti jasne in pregledne smernice za uresničevanje svojih tožilskih pooblastil, s čimer se zagotovi odgovornost in prepreči, da bi samovoljno in nedosledno začenjali postopke (deklaracija, 9. odstavek).

30.V zvezi s tem se CCJE in CCPE sklicujeta predvsem na priporočilo št. (2000) 19, v katerem je zapisano, da bi morale države članice opredeliti splošna načela in merila, ki bi se uporabljala kot podlaga za odločitve tožilcev v posameznih zadevah, s čimer bi spodbudile pravičnost, doslednost in učinkovitost delovanja državnih tožilstev.

31.Navodila tožilcem morajo biti pisna, skladna z zakonom in, kadar je primerno, skladna z javno dostopnimi smernicami in merili pregona (deklaracija, 9. odstavek)3.

32. Vsaka odločitev za pregon ali za opustitev pregona mora biti pravno trdna. Odločitev tožilca za pregon ali opustitev pregona je treba vedno preizkusiti skladno z zakonom, nepristransko in objektivno, ne glede na to ali presojo opravi tožilstvo samo ali pa neodvisen sodni organ. Vedno je treba upoštevati interes žrtve in tudi pravne interese drugih oseb (deklaracija, 9. odstavek).

33.Dopolnjujoča se narava nalog sodnikov in tožilcev pomeni, da se eni in drugi zavedajo, da nepristransko sodstvo zahteva enakost orožij državnega tožilstva in obrambe in da morajo državni tožilci vedno ravnati pošteno, objektivno in nepristransko. Sodniki in državni tožilci morajo vedno spoštovati integriteto osumljencev, obtožencev in žrtev, pa tudi pravice obrambe (deklaracija, 2. in 6. odstavek).

34.Sodnikova in tožilčeva neodvisnost sta neločljivo povezani s pravno državo. Sodniki in tožilci delujejo v skupnem interesu, v imenu družbe in njenih državljanov, ki želijo, da so njihove pravice in svoboščine zajamčene v vseh pogledih. Posegajo na področja, na katerih je treba najobčutljivejše človekov pravice (osebna svoboda, zasebnost, varovanje premoženja itd.) najbolj zaščititi. Tožilci morajo zagotoviti, da se dokazi zbirajo in postopki sprožajo skladno z zakonom. Pri tem morajo spoštovati načela iz EKČP in drugih mednarodnih pravnih aktov, predvsem morajo spoštovati domnevo nedolžnosti, pravico do obrambe in poštenega sojenja. Sodniki pa morajo poskrbeti, da se ta načela spoštujejo v postopkih.

35.Državni tožilec lahko na sodišče vlaga tožbe in vloge, kakor določa zakon, ter z njimi povezana dejstva in pravna vprašanja, nikakor pa se ne sme vmešavati v postopek sprejemanja sodniških odločitev, ki jih mora spoštovati. Tožilec lahko ugovarja zoper uveljavitev teh odločitev samo z uporabo tistih pravnih sredstev, ki jih določa zakon (deklaracija, 4. in 5. odstavek).

36.Državni tožilci in sodniki morajo delovati in se obnašati tako, da ni mogoče dvomiti o njihovi objektivnosti in nepristranskosti. Pri opravljanju svojih nalog morajo biti sodniki in državni tožilci samostojni, prav tako morajo biti neodvisni drug od drugega in ohranjati videz nepristranskosti. V očeh strank v postopku in družbe kot celote ne sme biti niti sence dvoma o nedovoljenem zavestnem spregledovanju ali zamenjevanju funkcij.

37.Spoštovanje navedenih načel pomeni, da mora biti položaj tožilcev, na podoben način kakor sodnikov, zagotovljen z zakonom na najvišji možni ravni. Sorodnost in dopolnjujoča narava nalog sodnikov in tožilcev zahtevata podobna jamstva in postavljata podobne zahteve glede njihovega položaja in pogojev službe, predvsem glede zaposlovanja, izobraževanja, poklicnega razvoja, discipline, premeščanja (ki se lahko opravi le skladno z zakonom ali po pristanku), plačila, prenehanja funkcije in pravice ustanavljati poklicna združenja (deklaracija, 8. odstavek).

38.Skladno z veljavno nacionalno zakonodajo morajo biti sodniki in tožilci neposredno povezani z upravljanjem in vodenjem svojih služb. V ta namen morajo imeti sodniki in tožilci na voljo ustrezna finančna sredstva, infrastrukturo in primerne kadrovske ter materialne vire, ki jih tudi uporabljajo in so odgovorni za njihovo upravljanje (deklaracija, 4. odstavek).

b. Etika in deontologija sodnikov in državnih tožilcev

39.Sodniki in tožilci morajo biti ljudje s trdno integriteto in ustreznimi poklicnimi in organizacijskimi spretnostmi in znanji. Zaradi narave nalog, ki jih opravljajo in ki so jih zavestno sprejeli, so sodniki in tožilci nenehno izpostavljeni javni kritiki in se morajo zaradi tega zavezati omejevanju brez vpliva, v okviru zakona, na pravico poročati o svojih zadevah. Kot najpomembnejši udeleženci v delovanju sodnega sistema morajo ves čas ohranjati čast in dostojanstvo svojega poklica in se v vseh okoliščinah obnašati primerno svoji funkciji4 (deklaracija, 11. odstavek).

40.Sodniki in tožilci se morajo vzdržati vsakega ravnanja in obnašanja, ki bi lahko omajalo zaupanje v njihovo neodvisnost in nepristranskost. Zadeve, ki so jim predložene, morajo preučiti skrbno in v razumnem času ter objektivno in nepristransko.

41.Državni tožilci se morajo vzdržati javnega pojasnjevanja in dajanja izjav v medijih, ki bi lahko ustvarilo vtis neposrednega ali posrednega pritiska na sodišče, da sprejme neko odločitev, ali ki bi lahko škodilo poštenosti postopka.

42.Sodniki in tožilci si morajo prizadevati seznaniti se z etičnimi standardi, ki veljajo za naloge enih in drugih. To bo okrepilo vzajemno razumevanje in spoštovanje nalog ter tako povečalo možnosti skladnega sodelovanja.

c. Izobraževanje sodnikov in državnih tožilcev

43. Najvišja raven poklicne usposobljenosti je predpogoj za zaupanje, ki ga ima javnost do sodnikov in državnih tožilcev, sodniki in tožilci predvsem na njej utemeljujejo svojo legitimnost in vlogo. Ustrezno strokovno usposabljanje igra najpomembnejšo vlogo, saj omogoča izboljšanje uspešnosti in torej izboljša kakovost celotnega sodstva (deklaracija, 10. odstavek).

44.Izobraževanje sodnikov in tožilcev ne vključuje le pridobivanja poklicnih znanj in spretnosti, potrebnih za dostop do poklica, ampak tudi stalno izobraževanje ves čas poklicne poti. Obravnava različne vidike poklicnega življenja, tudi upravljanje in vodenje sodišč in tožilskih oddelkov, vključiti pa mora tudi ožja strokovna področja. Za učinkovito delovanje pravosodja je stalno usposabljanje, ki je potrebno za ohranitev visoke ravni poklicne usposobljenosti in njeno dopolnjevanje, ne le pravica, ampak tudi dolžnost sodnikov in državnih tožilcev (deklaracija, 10. odstavek).

45.Kadar je to primerno, lahko skupno izobraževanje sodnikov, državnih tožilcev in odvetnikov o temah, ki zanimajo vse, prispeva k doseganju najvišje kakovosti v sodstvu. Tako skupno izobraževanje mora ustvarjati temelj skupne pravne kulture (deklaracija, 10. odstavek).

46.V različnih evropskih pravnih sistemih se sodniki in tožilci izobražujejo po različnih modelih. Nekatere države imajo akademije, nacionalne šole ali druge specializirane institucije; druge dajo to pristojnost posebnim organom. Treba bi bilo pripraviti mednarodne programe usposabljanja sodnikov in tožilcev. V vseh primerih pa je bistveno zagotoviti neodvisni značaj institucije, ki je odgovorna za organiziranje usposabljanja, saj je avtonomija jamstvo kulturnega pluralizma in neodvisnosti.5

47. Pri tem je zelo pomemben neposreden prispevek, ki ga sodniki in tožilci dajo k programom usposabljanja, saj lahko tako predstavijo mnenja, ki izhajajo iz njihovih poklicnih izkušenj. Programi morajo poleg prava in varovanja svoboščin posameznika vključevati tudi sklope o praksah upravljanja in študij nalog sodnikov in tožilcev. Prav tako pa so pomembni dodatni prispevki odvetnikov in akademikov, ki zagotovijo širši pogled. Kakovost in učinkovitost izobraževanja je treba redno in objektivno presojati.

III. VLOGE IN NALOGE SODNIKOV IN JAVNIH TOŽILCEV V KAZENSKEM POSTOPKU

a. Vloge sodnikov in državnih tožilcev v predkazenskem postopku

48.Na predkazenski stopnji sodnik sam, včasih pa skupaj s tožilcem, nadzira zakonitost preiskovalnih dejanj, predvsem kadar se nanašajo na temeljne pravice (odločitve o odvzemu prostosti, priporu, zasegu dokazov, uporabi posebnih preiskovalnih tehnik itd.).

49. Ko se državni tožilec odloča o začetku ali nadaljevanju pregona, mora praviloma preizkusiti zakonitost preiskave in spremljati, kako preiskovalci spoštujejo človekove pravice.

50.Priporočilo št. (2000) 19 določa, da mora država sprejeti učinkovite ukrepe, s katerimi zagotovi, da državni tožilci lahko dajejo navodila, ocenjujejo, nadzorujejo in sankcionirajo kršitve v primerih, ko policija deluje pod njihovim vodstvom ali kadar vodijo ali nadzorujejo policijske preiskave. V primerih, ko policija deluje neodvisno od državnih tožilcev, pa priporočilo določa le, da mora država sprejeti učinkovite ukrepe, s katerimi zagotovi ustrezno sodelovanje državnih tožilcev in preiskovalnih organov.

51. V sistemih, v katerih preiskavo nadzoruje tožilec na položaju, ki mu podeljuje sodno oblast, je bistveno, da sodnik ali sodišče nadzoruje vse v tem okviru sprejete ukrepe, ki vključujejo bistvene posege v svoboščine, predvsem začasno pridržanje.

b. Razmerje med sodniki in državnimi tožilci med pregonom in sodno obravnavo

52.V nekaterih državah lahko državni tožilci uravnavajo pripad zadev tako, da diskrecijsko odločajo o tem, katere zadeve bodo predložili sodišču in katere bo mogoče rešiti brez sodnega postopka (poravnava med obtožencem in žrtvijo, poravnava zadeve s privolitvijo strank pred sojenjem, poenostavljeni in skrajšani postopki, povezani s pogajanjem, mediacija itd.), kar pripomore k manjši obremenitvi sodnega sistema in določanju prednostnih nalog tožilstva.

53.Ta tožilska pooblastila pomenijo modernizacijo, socializacijo, humanizacijo in racionalizacijo kazenskega pravosodja in pomagajo zmanjšati preobremenjenost sodišč. Po drugi strani pa je treba takoj, ko imajo tožilci pravico, da posamezne zadeve ne predložijo sodišču, preprečiti samovoljna dejanja, diskriminacijo ali morebitne nezakonite pritiske politike, pa tudi zavarovati pravice žrtev. Prav tako je treba omogočiti vsem prizadetim osebam, predvsem žrtvam, da zahtevajo presojo tožilčeve odločitve o opustitvi pregona. Ena od možnosti je žrtvi omogočiti, da zadevo neposredno predloži sodišču.

54.V državah s sistemom diskrecijskega pregona morajo zato tožilci skrbno preučiti ali naj pregon začnejo ali opustijo, pri čemer morajo upoštevati vse splošne smernice ali merila, sprejeta za zagotavljanje doslednosti pri sprejemanju odločitev glede pregona.

55.Nepristranskost tožilcev med postopkom je treba razumeti v naslednjem pomenu: pri tem ko sodišču navajajo vsa pomembna dejstva in pravne utemeljitve, morajo ravnati pravično in objektivno, predvsem pa morajo zagotoviti predložitev dokazov v korist obtoženca; ustrezno morajo upoštevati položaj obtoženca in žrtve; preveriti morajo, ali so vsi dokazi pridobljeni tako, da jih sodnik skladno s pravili poštenega sojenja lahko sprejme in odkloniti uporabo dokazov, pridobljenih s kršenjem človekovih pravic, na primer mučenjem (deklaracija, 6. odstavek).

56.Če nepristranska preiskava ali presoja dokazov pokaže, da je obtožba neutemeljena, tožilci ne začnejo pregona ali ga ne nadaljujejo in naredijo vse, da se postopek ustavi.

57. svojem bistvu opravljajo sodniki in tožilci svoje naloge v postopkih, da bi zagotovili pošteno sojenje v kazenskih zadevah. Sodnik nadzoruje zakonitost dokazov državnih tožilcev ali preiskovalcev in lahko obtoženca oprosti obtožbe, kadar dokazi niso zadostni ali so pridobljeni nezakonito. Državni tožilci lahko imajo tudi pravico do pritožbe na sodno odločbo.

c. Pravice obrambe na vseh ravneh postopka

58.Sodniki morajo uporabljati pravila kazenskega postopka in pri tem v celoti upoštevati pravice obrambe (obtožencem dati možnost, da uresničujejo svoje pravice, obtožence seznaniti z obtožbami itd.), pravice žrtev v postopku, načelo enakosti orožij in pravico do javne obravnave, tako da je v vseh zadevah zagotovljena pravica do poštenega sojenja6 (deklaracija, 1., 2., 6. in 9. odstavek).

59.Obtožnica ima v kazenskem postopku najpomembnejšo vlogo: od njene vročitve velja, da so obtoženci formalno pisno seznanjeni z dejansko in pravno podlago obtožb proti njim (sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kamasinski proti Avstriji z dne 19. decembra 1989, § 79). Poštena sodna obravnava v kazenskem postopku, kot jo zahteva 1. odstavek 6. člena EKČP, pomeni, da morajo imeti obtoženci pravico spodbijati dokaze proti njim in pravne temelje obtožbe.

60.V državah, v katerih preiskavo nadzirajo državni tožilci, je njihova naloga tudi, da zagotovijo spoštovanje pravic obrambe. V državah, v katerih kazensko preiskavo vodi policija ali drugi organi pregona, sodnik sodeluje kot garant svoboščin posameznika (habeas corpus), predvsem glede pripora v predkazenskem postopku, in ima nalogo zagotoviti spoštovanje pravic obtoženca.

61.V številnih državah pa sodniki in tožilci prevzamejo odgovornost za nadzor nad spoštovanjem pravic obrambe šele po končani preiskavi in ko se začne pregledovanje (izraz se mi ne zdi ustrezen) obtožnice. Na tej točki morata tožilec, ki dobi poročilo preiskovalcev, in sodnik, ki pregleda (enako) obtožnico in zbrane dokaze, zagotoviti predvsem, da je vsak, ki je obtožen za kaznivo dejanje, pravočasno in natančno obveščen o vrsti in vzroku obtožbe proti njem v jeziku, ki ga razume.

62.Glede na vlogo, ki jo imajo v različnih državah, morajo tožilci in sodniki nato zagotoviti, da ima posameznik dovolj časa in sredstev za pripravo obrambe, da ima ustrezno obrambo, po potrebi se uradno določi odvetnik, ki ga plača država, da ima, kadar je to primerno, tolmača in da lahko zahteva izvedbo postopkov za ugotovitev resnice.

63.Po začetku sodne obravnave se pristojnosti sodnika in tožilca razlikujejo glede na vlogo, ki jo imata med sojenjem. V vsakem primeru pa morata imeti sodnik ali tožilec ali oba, odvisno od nacionalnega sistema, v primeru, ko kateri koli element pravic obrambe ni spoštovan, možnost na to opozoriti in tako stanje nepristransko odpraviti.

IV. RAZMERJA MED SODNIKI IN DRŽAVNIMI TOŽILCI NA PODROČJIH IZVEN KAZENSKEGA PRAVA IN NA VRHOVNIH SODIŠČIH

64.V nekaterih državah tožilci nimajo nalog in funkcij na področjih, ki ne sodijo v kazensko pravo, v nekaterih pa take naloge in funkcije imajo.7 Kadar imajo take naloge in funkcije, te lahko vključujejo med drugim upravno, gospodarsko, socialno, volilno in delovno pravo, pa tudi varovanje okolja in socialnih pravic ranljivih skupin, kot so manjšine, invalidi in osebe z zelo nizkimi dohodki. V teh primerih tožilcu njegova vloga na sme omogočati nedovoljenega vplivanja na postopek pravnomočnega odločanja sodnikov (deklaracija, 13. odstavek).

65.Omeniti je treba tudi vlogo, ki jo imajo v nekaterih državah državni tožilci pred vrhovnim sodiščem. Ta vloga je primerljiva z vlogo generalnega pravobranilca na Sodišču Evropskih skupnosti. Pred temi sodnimi oblastmi generalni pravobranilec (ali drug ustrezen organ) ni stranka in ne zastopa države. Je neodvisni organ, ki v vseh ali samo v zadevah posebnega pomena oblikuje ugotovitve, katerih namen je sodišču pojasniti vse vidike pravnega vprašanja, o katerem odloča, s čimer se zagotovi pravilna uporaba zakona.

66. Skladno z načelom vladavine prava morajo biti v demokratični državi vse te pristojnosti državnih tožilcev in postopki za njihovo izvrševanje natančno določeni z zakonom. Kadar tožilci delujejo na področjih izven kazenskega prava, morajo spoštovati izključno pristojnost sodnika ali sodišča in zlasti upoštevati načela iz sodne prakse, ki jo je oblikovalo Sodišče:

    i. sodelovanje tožilstva v sodnih postopkih ne sme vplivati na neodvisnost sodišč;

    ii. v zvezi z nalogami in dejavnostmi tožilcev na področjih izven kazenskega prava je treba na eni strani spoštovati načelo delitve oblasti, na drugi strani pa vlogo sodišč, da varujejo človekove pravice;

    iii. ne glede na njihovo izključno pravico zastopati javni interes bi morali imeti tožilci enake pravice in obveznosti kakor druge stranke in v sodnih postopkih ne bi smeli biti v boljšem položaju (načelo enakosti orožij);

    iv. delovanje tožilstva v imenu družbe pri obrambi javnega interesa in pravic posameznikov ne krši načela zavezujoče narave pravnomočnih sodnih odločb (res judicata), razen v nekaj izjemnih primerih, določenih skladno z mednarodnimi obveznostmi in sodno prakso Sodišča.

Druga načela iz deklaracije se smiselno uporabljajo za vse naloge, ki jih državni tožilci opravljajo na področjih izven kazenskega prava (deklaracija, 13. odstavek).

V. SODNIKI, DRŽAVNI TOŽILCI IN MEDIJI (deklaracija, 11. odstavek)

67.Praviloma imajo mediji v demokratični družbi zelo pomembno vlogo, predvsem v odnosu do sodnega sistema. Medijska poročila o delovanju sodnega sistema močno vplivajo na to, kako družba zaznava kakovost sodstva. Objavljanje v medijih prispeva tudi k doseganju poštenega sojenja, saj tožnike in obtožence varuje pred nepreglednim delovanjem sodnega sistema.

68.Zaradi vedno večje pozornosti, ki jo javnost in mediji namenjajo kazenskim in civilnim postopkom, se krepi potreba po nepristranskih informacijah, ki jih medijem dajejo sodišča in državni tožilci.

69.V demokratični družbi je zelo pomembno, da sodišča v javnosti zbujajo zaupanje8. Javnost postopkov je eden od osnovnih načinov vzdrževanja zaupanja v sodišča.

70.V okviru Sveta Evrope se s tem vprašanjem ukvarjata dva dokumenta: a) priporočilo št. (2003) 13 o zagotavljanju informacij v zvezi s kazenskimi postopki prek medijev in b) Mnenje CCJE št. 7 o sodstvu in družbi (2005).

71.Novinarjem je treba zagotoviti informacije, ki jih potrebujejo za poročanje in komentiranje delovanja sodnega sistema, pri čemer je treba upoštevati pravico javnosti do informacij splošnega pomena in spoštovati sodniško in tožilsko obveznost molčečnosti v zadevah, ki jih trenutno obravnavajo, omejitve iz nacionalne zakonodaje in sodno prakso Sodišča.

72. Mediji, sodniki in tožilci morajo spoštovati temeljna načela, kot so domneva nedolžnosti9, pravica do poštenega sojenja, pravica do zasebnosti vpletenih oseb in zahtevo izogibati se kršitvam načela in videza nepristranskosti sodnikov in državnih tožilcev, ki obravnavajo zadevo.

73.Medijsko spremljanje zadev, ki so v postopku preiskovanja ali jih obravnava sodišče, lahko postane nasilno vmešavanje in povzroči neprimeren vpliv in pritisk na sodnike, porotnike in državne tožilce, ki zadevo obravnavajo. Za spopad s tem izzivom morajo biti sodniki in državni tožilci dobro poklicno usposobljeni, imeti morajo visoke moralne standarde in se močno samoomejevati pri dajanju prenagljenih mnenj o obravnavanih zadevah.

74.Osebje za stike z mediji, na primer osebe, pristojne za posredovanje informacij javnega značaja ali skupina sodnikov in tožilcev, ki je usposobljena za stike z mediji, lahko medijem pomaga pri dajanju točnih informacij o delu in odločitvah sodišč, pomaga pa lahko tudi sodnikom in tožilcem.

75.Sodniki in tožilci morajo medsebojno spoštovati posebne vloge, ki jih imajo v sodnem sistemu. Sodniki in tožilci morajo za svoj poklic pripraviti smernice ali kodeks dobre prakse odnosov z mediji10. Nekateri nacionalni etični kodeksi zahtevajo, da se sodniki vzdržijo javnega pojasnjevanja zadev, ki jih obravnavajo, da bi se izognili izjavam, ki bi v javnosti lahko povzročile dvom o nepristranskosti sodnikov11, in da bi se izognili kršenju domneve nedolžnosti. Vsekakor pa bi morali sodniki mnenje izražati predvsem prek odločb. Sodniki, ki dajo medijem izjave o zadevah, ki jih obravnavajo ali o katerih so odločali skladno z zakonom, morajo biti pri tem obzirni in pazljivo izbrati besede12. Državni tožilci morajo biti previdni pri izražanju mnenj o tem, kako je sodnik vodil postopek ali o izdani sodbi; svoje nestrinjanje z odločitvijo lahko izrazijo s pritožbo, če je to primerno.

VI. SODNIKI, TOŽILCI IN MEDNARODNO SODELOVANJE

(deklaracija, 12. odstavek)

76.Za zagotovitev učinkovitega varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin je treba prepoznati potrebo po učinkovitem mednarodnem sodelovanju, predvsem med državami članicami Sveta Evrope, ki naj poteka na podlagi vrednot iz ustreznih mednarodnih instrumentov, zlasti EKČP. Mednarodno sodelovanje je treba graditi na medsebojnem zaupanju. Vsebina in izvor informacij, ki se zberejo prek mednarodnega sodelovanja in uporabijo v sodnih postopkih, morata biti pregledna in na voljo sodnikom, državnim tožilcem in strankam. Treba bo preprečiti, da bi mednarodno sodno sodelovanje potekalo brez sodnega nadzora in brez pravilnega upoštevanja pravic obrambe in varovanja osebnih podatkov.

1 Deklaraciji je priloženo pojasnilo. Deklaracijo sta skupaj pripravili delovni skupini CCJE in CCPE v Bordoju (Francija), uradno pa sta jo CCJE in CCPE sprejela na Brdu (Slovenija), 18. novembra 2009.

2 Glej zlasti Mnenje CCJE št. 1 (2001) o standardih, ki se nanašajo na neodvisnost sodstva in stalnost sodnikov ter priporočilo št. (94) 12 o neodvisnosti, učinkovitosti in vlogi sodnikov.

3 Glej tudi Mnenje CCPE št. 3 (2008) o vlogi državnega tožilca na področjih zunaj kazenskega prava.

4 Glede sodnikov glej primer iz Mnenja CCJE št. 3 (2002) o načelih in pravilih, ki veljajo za poklicno ravnanje sodnikov, predvsem o etiki, nezdružljivem vedenju in nepristranskosti (2002), Bangalorska načela sodniške etike (ki jih je leta 2006 sprejel Ekonomsko-socialni svet ZN) in Splošno listino o položaju sodnikov, ki jo je sprejel Svet Mednarodnega sodniškega združenja 17. novembra 1999 v Tajpeju (Tajvan). Za tožilce glej poleg smernic ZN o vlogi tožilcev (1990) še Evropske smernice glede etike in ravnanja državnih tožilcev (Budimpeštanske smernice), ki so jih sprejeli evropski generali tožilci 31. maja 2005 na konferenci v Budimpešti.

5 Glej Mnenje CCJE št. 4 (2003) o primernem notranjem in stalnem strokovnem izobraževanju sodnikov na nacionalni in evropski ravni in Mnenje CCJE št. 10 (2007) o svetu za sodstvo, ki služi družbi, 65. do 72. odstavek.

6 Glej Mnenje CCJE št. 8 (2006) o vlogi sodnikov pri varovanju pravne države in človekovih pravic v okviru terorizma.

7 Glej na primer Mnenje CCPE št. 3 (2008) o vlogi državnega tožilca na področjih izven kazenskega prava.

8 Glej sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Olujic proti Hrvaški (št. 22330/05).

9 Glej med drugim: načelo I iz priloge k priporočilu Rec (2003) 13 in obrazložitvenemu memorandumu.

10 Predlagano sodnikom in novinarjem v Mnenju CCJE št. 7 o sodstvu in družbi, 39. odstavek (2005).

11 Glej na primer Mnenje CCJE št. 3 o etiki in odgovornosti sodnikov, 40. odstavek (2003).

12 Glej na primer sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Daktaras proti Litvi (št. 42095/98) in Olujić proti Hrvaški (št. 22330/05).



 Top